Z nastopom medmrežja nasploh in posebej mrežne infrastrukture in p2p povezovanja, doživlja družba – in način, kako je organizirana – dramatične spremembe, njene posledice pa še niso povsem razvidne. S temi tehnologijami je prišla prva resnična priložnost dostopa, izmenjave, razpravljanja in produkcije informacij kjer koli in kadar koli, pri tam pa preseganja prejšnjih krajevnih in časovnih omejitev, kot tudi določenih družbeno-ekonomskih omejitev. Še več – to so nam v vsem obsegu pokazale mrežne strani kot Wikipedija – ta tehnološki razvoj je prvič v zgodovini predstavil možnost resnične ločitve sporočila od tistega, ki sporoča, ter nepristranske presoje informacije. Poleg tega daje pravi pomen razširjenosti konstruktivne in skupne obravnave kolektivnih akcij pred nujno omejeno akcijo posameznika.
Pri tem je pomembno, da sta posameznik in njegovo ravnanje podrejena „večjemu“ čeprav anonimnemu rezultatu kolektivnega procesa oz. produkciji vednosti. Gre za brezimen kolektiv in procedure, po katerih se ta ravna, ki na koncu prevladajo nad nujno pristranskim in enostranskim posameznikom. Hkrati pa nikoli pred tem ni bilo večje možnosti za posameznika, da prispeva k temu skupinskemu procesu produkcije vednosti. Nič več ni pomembna barva vaše kože, vaša religija, kje ste se rodili, ali ste moški ali ženska, ter koliko denarja služite – vsakdo lahko prispeva toliko, kot hoče in bo enakovredno kolegialno obravnavan (peer-reviewed), le po informaciji, ki jo je prispeval/a. Vsak posameznik je lahko šibek, zmotljiv, slaboten in nagnjen k napakam. Če pa poseduje informacijo vsak od nas, in lahko vsak sodeluje ter jo izboljša, potem lahko pridobimo od kolektivne odličnost človeštva, brez skrbi, kdo bo za to zaslužen.
Ni presenetljivo, da lahko vse te lastnosti in značilnosti najdemo tudi med Anonimnimi – idejo in gibanjem, ki se je resnično rodilo iz teh novih tehnologij, teh novih principov organizacije, teh novih radikalnih načinov mišljenja. Še bolj, kot je to slučaj z Wikipedijo, menimo, da so načela anonimnosti v samem jedru tega, kar Anonimni smo. V naravi samega mema je, da je anonimen, in ga je mogoče ustrezno rabiti, le če se prevzame to načelo anonimnosti. Prav ta obstoj brezimnosti, ta odsotnost pozitivnih kvalitet, omogoča vsakemu projekcijo lastnih idej, vrednot in idealov v odprt prostor možnosti, na katerega se nanašamo kot Anonimni. Doda pa konceptu še majhno a fascinantno iskro skrivnostnosti, ki omogoča ujeti um in domišljijo velike in raznolike svetovne publike.
Anonimni verjame, da je zagotavljanje minimalne stopnje anonimnosti edin način, da se organizacija obvaruje pred vodjo ali skupino vodij in kultom osebnosti, ki od tod izide. Ker bi bilo to očitno škodljivo za obstoj same ideje Anonimnih, čutimo, da je ena najpomembnejših nalog znotraj prizadevanj, ki se jih lotevamo, da bi zagotovili, da se to ne bo zgodilo.
Še več: če kdo podpira in se bori za svobodo in radikalno transparenco, potem zadene ob precej mogočne sovražnike in zakrite interese. Zloglasna raba „Fair Game“ zakona iz leta 1965 s strani scientologov ali nedavne „phishing“ aktivnosti tunizijske vlade ter tamkajšnje izginotje vsaj dveh političnih oporečnikov, ki je temu sledilo, nam še enkrat kaže, da zaščita osebnih informacij ni le razkošje, temveč nujna previdnost, da se ubranimo v boju za človekove pravice in dostojanstvo. Kakor koli že je to žalostno, je pač tudi del sodobne realnosti.
Seveda je res, da ta anonimnost, zlasti v kombinaciji z nizkim pragom „pridružitve Anonimnim“, hkrati prinaša tveganja in slabe strani. Vedno bo obstajala možnost zlorabe mema kot zastora ali preobleke, za katero bi kdo izvajal zle namene ali povzročal zgolj moteče trolanje. Pa vendar, kot že rečeno, verjamemo, da je rešitev za to, da prevzamemo osebno odgovornost in takšnim ravnanjem postavimo nasproti bolj konstruktivne akcije, ali pa da preprosto prezremo trolanje – saj gre končno za samo po sebi umetniško formo in zakaj tega ne bi spoštovali?
Na drugi strani ta odprtost in anonimnost daje prostor za „destruktivne elemente“ kot „agente provokatorje“, „krte“ in „vohune“, ki se hočejo infiltrirati in destabilizirati Anonimne. Mi vendar ne uspemo videti, zakaj bi to bila „slabost“. Anonimni so oblikovani zato, da so povsem transparentni. Vsakdo se lahko pridruži in pogleda, kaj počnemo, prispevamo, ter se angažira v meri, kakršno si izbere. To dejansko onemogoča, da se k nam „infiltrira“ - bodisi si ali nisi Anonimni/a, v resnici ni tretje možnosti.
Ne navsezadnje: dejstvo, da Anonimni nimamo kaj skriti, dokazuje, da ne obstaja realno nasprotje med zasebnostjo in transparentnostjo. Anonimnost je lahko predpostavka delovanja Anonimnih, to pa se ne križa z radikalno stopnjo transparence in svobode informacije, za katero se Anonimni ne le prizadevajo, ampak ju postavljajo kot merilo za lastno obnašanje.
In ne pozabite: VI STE ANONIMNI!
Opomba: Ta spis je pisala skupina ljudi, ki je sodelovala tako, da so poznali le nadimke.